Vrata Devetih Svetov: Zakaj enakost v številkah ubija človeka

✦  ⚜  ✦

Internet je obljubljal, da bo človeštvo osvobodil. Bravo, eksperiment je uspel: namesto svobode smo dobili grandiozni karneval licemerov, kjer je vsak dolžan neprekinjeno igrati slabo vlogo v poceni cirkusu.

Ljudje so bili znižani na stanje brezplačnih animatorjev. Družba, družina, sorodniki, digitalne platforme — vsi okoli so se namestili v gledališču s pokovko in tiho zahtevo: «No, daj, zabavaj me! Izvedi številko!». In na upravičeno notranje vprašanje: «Opravičujem se, ali sem jaz kaj — cirkuška opica na areni?» — je običajno sramotno molčati in ubogljivo natakniti dežurni klovnovski klobuk.

Poglejte ta parade mask, v katero se je prostovoljno vpisal civilizirani svet.

Tukaj gre «močna in neodvisna» ženska. Na delu ima železno lice korporativnega vojaka — ne daj bože, da bi koga razočarala ali zamudila rok. Doma mora takoj preklopiti v način vzorne gospodinje, šefa kuhinje in brezhibne mame, ob tem pa na prstih obhoditi vogale, le da ne bi, ne daj bože, razjezila utrujenega moža. In na družbenih omrežjih — nujen filter srečne in sijoče boginje. In ob vsem tem zmagoslavnem parade dobrote nihče — absolutno nihče v tem svetu — niti ne vpraša: draga, ali si danes sploh imela zajtrk? O tem, kako se dejansko počuti, je strogo prepovedano govoriti. Trpi, se smej in žongliraj naprej.

Ob njem se dobesedno nosi moški. Izčrpan, smrtno utrujen, zaklenjen v gluho železno oklep. Ta breme vleče na sebi iz dneva v dan z eno samo panično mislijo: ne daj bože, da kdo opazi, da je utrujen. Ne daj bože, da kdo vidi njegovo izčrpanost ali, ne daj bože, da pokaže trenutek šibkosti. Družba takoj priteče z ravnilom, da izmeri njegov status, denarnico in divjost pogleda. Moški pride do tega, da začne šteti sebe za krivega za najpreprostejše, človeške želje. Trdo dela, se vrača domov in krivo razmišlja: «Verjetno zahtevam preveč… le da me doma sprejmejo v toplih objemih, brez zahtev in očitkov. Verjetno je to drznost z moje strani». Prositi za toplino in živo iskrenost v svetu, kjer je pragmatizem zmagal, je postalo kaznivo dejanje.

In ob strani se odvija še ena drama — mlad par. Gledaš ju od zunaj in srce se ti stisne. Namesto da bi sijala od sreče, se panično trudita, da bi «ugajala staršem». Ženin se trudi iz kože, da bi se predstavil bodoči tašči, nevesta se podreja svakinji, oba nervozno preverjata tuja pričakovanja. Gledate ta par od zunaj in ne vidite tam ne ljubezni, ne spoštovanja, ne nežnosti v pogledu. Namesto živega čustva se pojavi vztrajno, nerodno občutje: bože, kot da so jih prisilili, da so skupaj pod pištolo. Tako sta se osredotočila na gradnjo spoštljivega fasade za sorodnike, da sta povsem pozabila, zakaj sta se sploh prijela za roke.

In kaj se dogaja s pojmovanjem družine? Družina se je namesto da bi bila rodna gnezdo, tiha luka in vir stoletnih tradicij, spremenila v razkazovalni reklamni pano. Vse moči gredo v izložbo: v kaj smo oblečeni pred ljudmi, katero avto smo parkirali pred hišo, kako vljudno smo se priklonili pravim znancem. A ko prestopiš prag — za to izbruseno fasado vlada požgana puščava, gluho medsebojno razdraženje in totalni kaos.

In to venča to tržnico licemerja starejša generacija. Babice in dedki, ki so preživeli ogromno življenje, namesto da bi kraljevsko sedeli na čelu rodu in sprejemali zasluženo skrb, postanejo prestrašeni prosilci. Njihovi odrasli otroci se niti ne sprašujejo, kako bi obiskali starše, podprli njihovo zdravje ali jih preprosto ogreli s pozornostjo. Namesto tega se starci ponižno prilizujejo snaham in zetom: «Samo da se ne vtikamo, samo da ne razjezimo, samo da nas ne vržejo ven». In hkrati molijo vsem bogovom: «Gospod, obvaruj me sramote — ne daj, da bi pri sosedi vnuki izgledali uspešnejši od mojih!». Dostojevanje celotnega življenja je bilo zmečkano zaradi majhnih potrošniških strahov.

In vsa ta pisana tržnica je bila s sodobnimi algoritmi potisnjena v eno skupno digitalno banko. Vse so izenačili, vsem so dali enake smeške in jim ukazali, naj se tekmujejo za tuje odobravanje.

Ko otrok pride na svet, prinese s seboj ogromno, prvotno, kristalno vesolje. Videti svet kot živega, neskončnega in polnega čudes. In kaj naredi odraslo 'pametno' okolje? Udari po rokah z zamahom: „Še si premajhen“, „ne sanjaj“, „bodi kot vsi“. Kompleksi staršev, njihovi nerealizirani ambiciji in otroške zamere težkim valjem prehajajo po otroški duši. In potem ti isti odrasli vodijo dvajsetletne potomce k psihoterapevtom, obupano zmajujejo z rokami: „Od kod ta praznina in nevroza v njem?“. Od vas. Sami ste mu uničili vesolje pri petih letih.

Ko otroka ne lomijo, ko je disciplina skrbna, a ne ponižujoča, ko vsaka njegova sanja in cilj naleti na zanesljivo podporno steno doma — otrok odraste brez kompleksov, brez večnega strahu pred zavrnitvijo. Odraste kot gospodar svoje usode.

Zato je v VIA AD ME otroški prostor razdeljen z draguljarsko natančnostjo.

Za otroke, ki so odrasli in zavestno želijo ustvarjati, smo ustvarili naše atelje — L’Atelier Jeunesse. To je zaprta ustvarjalna laboratorija. Ni o suhem kodu in tehnični rutini — temveč o čistem ustvarjanju: pravljice, vizualna umetnost, animacija, glasba, prvi ustvarjalni projekti. Tam nikoli ne bo odraslega sveta, ni osebnih sporočil in ni toksičnosti. Združevanje v ustvarjalne ekipe je mogoče izključno s soglasjem staršev, ki osebno poznajo udeležence.

Vrata Devetih Svetov

In the very heart of the House, the Gates of the Nine Worlds are erected.

This is not a passport office and not age pens. These are nine sacred inner worlds of a person, where you are relieved of the obligation to lie, to twist the truth, and to please:

I. HER WORLD — a sacred refuge for women. A place where the mask of the 'patient martyr' is shed, and the right to rest, beauty, health, and inner peace is returned.

II. HIS WORLD — dom moške časti in mirne moči. Prostor, kjer končno odstranjuješ železno oklep, kjer ni treba opravičevati svoje utrujenosti in želje po razumevanju, ogrevanju in sprejemanju brez zahtev.

III. COUPLES — svetišče dveh. Teritorij iskrene ljubezni, nežnosti in skupnih vrednot, kamor je vhod za sorodnike, svetovalce in radovedneže trdno zaprt.

IV. GOLDEN — zlata doba dostojanstva. Prostor, kjer starejše generacije živijo zase in za svoj mir, svobodne od ponižajočega podrejanja otrokom.

V. FAMILY — pristno družinsko gnezdo, kjer se ustvarjajo družinske tradicije in toplina domačega ognjišča, ne pa lažna izložba za tuje oči.

VI. BABY — svet prvih korakov in kristalne čistosti. Previdna zaščita najnežnejše starosti, kjer se postavlja osnovno zaupanje v življenje.

VII. KIDS — cvetoča vesolje otroštva. Prostor domišljije, igre in pravljice, kjer notranji svet otroka varujejo pred pritiskom odraslih in kompleksi.

VIII. TEENS — območje odraščanja. Notranji svet najstnika, kjer osebnost išče svoj steber, zaščitena pred posmehom in cinizmom množice.

IX. HORIZON — horizont mladosti. Čas velikih upov, romantike, iskanja svojega poslanstva in prvih korakov v odraslo življenje s ponosno dvignjeno glavo.

In v središču te arhitekture sije AI MIRROR (Reflection Core) — ogledalo vaše prave esence, ki vam pomaga pogledati v sebe brez ukrivljenih ogledal javnega mnenja.

Ko ko ste na zunanji obod — v The Heritage District ali socialno svet THE ECHO — začne veljati glavno pravilo Doma: absolutna nedotakljivost vašega avtorstva in imena.

Tukaj ni botov, ni klonov in ni mrežnih parazitov. Nihče in nikoli ne bo ukradel vašega imena, vašega obraza ali plodov vašega ustvarjanja. Prisotni ste v svetu pod svojim pravim imenom in s kraljevskim dostojanstvom.

Množični internet je vse izenačil v pravici biti hrupen, lažen in globoko nesrečen v svojih neskončnih maskah.
Ta poceni cirkus puščamo za vrati.

Vrata so odprta. Slečite oklep — doma ste.