Pismo tisti, ki je nihče ni vprašal

Sredi vsega oglušujočega hrupa civilizacije je ena strašljiva, ledena praznina: nihče te nikoli ni vprašal — kaj pa si želiš ti?

Nikogar ne zanima, o čem molčiš pred spanjem. Nihče ne vpraša, ali si zdaj želiš teči naprej ali pa se ti življenjsko nujno zvití v klobčič in preprosto spati. Nenehno ti narekujejo, kaj moraš početi, a nihče ti ne postavi osnovnega, intimnega vprašanja: »Kako se zdaj počutiš, draga?«.

To pismo je opomnik: nisi dolžna zaslužiti si pravice do dihanja. Tvoje solze so normalne. Tvoja utrujenost je sveta. Tvoja jeza ima pravico priti na dan. Dovoli si biti ne popolna, ampak živa.