Dve skrajnosti zrelosti: med dobrikanjem in uničujočim vmešavanjem

Ob opazovanju odnosov med generacijami sem pogosto videla isto dramo: ko starši nimajo lastne oporne točke, neizogibno zapadejo v eno od dveh skrajnosti. Nekateri začnejo dobrikati se otrokom, se bati reči odvečno besedo in igrati tuje vloge — samo da se ne bi izgubili, samo da bi jim izkazali vsaj kanec pozornosti.

Drugi izberejo nasprotno, še nevarnejšo pot — postanejo pretirano aktivni v življenju mlade družine. Ne da bi poznali resnične okoliščine ne tega, kar se v resnici dogaja med dvema srcema, vdirajo s svojimi nasveti, ocenami in redom.

Ko sem ustvarjala arhitekturo Zlatega sveta, sem želela starejši generaciji dati možnost, da znova začuti lastno notranjo oporo in občuti, da lahko in mora živeti svoje življenje. To je zaprt prostor smisla, kjer se človeku ni več treba prilizovati za pozornost niti se samopotrjevati z vmešavanjem v družino svojih otrok.