Pismo o čistosti kodeksa, ko srce sreča »Tistega pravega« prepozno

Nič ni bolj bolečega od trenutka, ko živiš v nezavednem zakonu, ki visi na nitki, vztrajaš iz poslednjih moči — in nenadoma se na tvoji poti pojavi človek in z vso dušo spoznaš: on je tisti pravi. To je preizkušnja, v kateri se preveri vsa globina človeške časti.

Nekdo se v tej sekundi vda slabosti, se poda v prevaro in izdajo ter oskruni tako svoj sedanji dom kot novo svetlo čustvo. Izid takega koraka je vedno strašen: ljudje, ki so nekoč delili isto posteljo, si lomijo srca in se spreminjajo v neusmiljene sovražnike, pripravljene drug drugega raztrgati, med njimi pa trpijo otroci.

Toda obstaja druga pot — pot notranjega moralnega kodeksa, ko si preprosto ne moreš dovoliti, da bi v novo razmerje stopil skozi laž, pa naj srce še tako boli. Izbereš čistost in se umakneš. In tedaj vas življenje spet razporedi na različna bregova — dokler oba ne odrasteta in ne postaneta resnično svobodna. Včasih se človek po takšni bolečini tako globoko zapre vase, da se boji poskusiti znova. Včasih pa usoda, ko počaka na uro čistosti in svobode, dve odrasli duši spet združi — že brez sence in brez ovir.