Pismo o tistih, ki jih Vesolje znova in znova združuje

Usoda ima čudovito pisavo. Zgodi se, da se dva človeka prvič zagledata veliko prej, preden se njuni poti resnično prekrižata. En dolg pogled, v katerem se bere jasna želja, da bi pristopil, spregovoril, povabil na zmenek — ko sta oba še popolnoma svobodna. Toda v tisti sekundi prevladata sramežljivost in bojazen. Korak ni storjen, poti se razideta, a spomin na ta pogled iz neznanega razloga ostane v notranjosti.

Preteče dolgih osem ali devet let. In nenadoma se odprejo vrata, življenje vas znova sooči, in v tišini se zgodi trenutno, prodorno prepoznanje. Vse v notranjosti kriči, da to ni naključje, toda zdaj moški ego, strah ali tuje okoliščine ne dovolijo izgovoriti na glas preprostih besed: »Ljubim te. Imam čustva do tebe.« In znova — ločitev za leta.

Toda Vesolje ljubi dokončane zgodbe. Ko se ne odločimo izbrati prvič, ne izbriše čustva — daje nam priložnost znova, in znova, in znova. Ponavljalo bo dogodke in vas vodilo drug k drugemu, dokler se končno ne otresete strahu in ne sprejmete svoje resnične odločitve.