Strani brez besed: Pravica do krika in tišine

Za reprezentativno fasado vsake močne ženske se vedno skriva soba, za katero ne ve nihče. Kraj, kjer se kopiči neizrečena bolečina, kjer se skrivajo zamere in kjer ženska utrudi biti kamniti zid za vse okoli sebe.

V kulturi VIA AD ME velja zakon: tu ni gledališke dvorane. Tu ni sodb, všečkov in tujih radovednih oči.

Včasih je treba preprosto umolkniti. Biti tam, kjer ni črk, ampak samo ti in premor. In včasih — pustiti glasovno misel: izpovedati se na samem s sabo, jokati v temi, izliti nakopičeno jezo in vedeti, da bo ta krik duše za vedno zapečaten v tajnosti. Očiščenje se ne zgodi v javnosti. Zgodi se za kulisami, v blagoslovljeni tišini.